Sprehajava se po vrtu neskončnih besed

potegnjenih iz slovarja,

sestavljenih v stavke.

Z njimi poskušava priti skupaj,

a sva v resnici vedno bolj oddaljena.

Med nama je mreža pomenov

in neodkritosti,

ker si nobeden ne upa pogledati

globje od besed.

Usklajena v toleranci distance, ki si je ne želiva

ujeta kot sužnja v svobodi,

s strahom beživa od edinega varnega zavetja

najine bližine.

Kot otroka pred slaščičarno se prilepiva z nosi

na nevidno membrano,

ki ločuje najine svetove

in si pustiva občudovati

vse dobrote na drugi strani.

Varno, pa vseeno tako nevarno,

veliko bolj nevarno,

kot če bi si pustila zapraviti

žepnino za največjo liziko.

Morda pa tudi ne…

Poglej me.

Dunja Indah