Gledam dol v vabljivo globino, v slepečo belino gledam, v belo praznino. Hektarji in hektarji beline.  Nimam tal pod nogami. Tla  pod nogami mi zginjajo že nekaj časa, mi zginjajo

kot bi stala na tankem ledu, pod njim pa je brezno, prepad grozljive bele praznine. Samo sekunda in ni me več.

Tri

štiri

zdaj ...  

STOP!!!

Ebba, stop! ne razmišljaj o takšnih neumnostih. Pozabila si kako je bit srečen, to je vse. A kako sploh bit srečen?

Utrujena sem, utrujena od tega pretvarjanja, da je vedno vse v redu. In padam, dolgo, globoko. Ja, prav zares bi najrajš skočila dol in končala vse to. Nimam več volje do življenja in vse, kar mam rada izginja, izginja v to belo praznino pod mano.  

Počutm se izgubljeno. A sprejemam prave odločitve? Je prav kar počnem? Kdo sploh sem in kaj hočem? 

Vrtim se v večnem krogu, znorela bom. Ne zmorem več. Ne prenesem več tega, kar sem postala. Čustvena razvalina. Včasih si predstavljam, da bodo snežinke očistile z mene vso nesnago, da bodo pobelile moje telo in moje besede, ki so počrnele od črnogledosti.

Ujeta v krogu, znotraj sebe in svojih občutkov. Ampak to v resnici nisem jst. Želim bit srečna in živet polno življenje. A preveč zahtevam? Kdorkoli že, povej mi: a preveč zahtevam? 

Po drugi strani pa, a mi kej manjka? mam dva lepa otroka,...smučam...spim v dragem hotelu..medtem ko eni nimajo za jest se jaz smilm sama sebi. 

Mogoče si moram poiskat pomoč. Terapevta recimo. Mogoče vse skupej jemljem preveč resno. Ne vem. Ne vem več kaj nej si mislm.  

Matej Krevs