Deček na smrtni postelji

Na robu pomola si misli namaka, 

odtaval je s tokom v neskončnosti morja, 

Izmaknil očesu razuma obzorja. 

Ustavil je čas, naj ga svet kar počaka.

 

In zopet je deček, ki sanje lovi, 

živi tu v trenutku, nazaj se ne ozira. 

Zdaj ni več nekdo, ki počasi umira, 

iz smrti pepela se feniks rodi. 

 

Razpre svoja krila nad morsko gladino,

zajadra na vetru skrivnostne noči,

ko nejasen krik grobo zmoti tišino. 

 

Previdno prestrašen odpre težke oči, 

v trenutku začuti spet vso bolečino.  

In nič več ni deček, ki sanje lovi. 

 

 

Bor Ratajec

Komentiranje je zaprto!

Bor Ratajec
Napisal/a: Bor Ratajec

Pesmi

  • 29. 06. 2020 ob 11:50
  • Prebrano 151 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 55.21
  • Število ocen: 4

Zastavica