Na robu pomola si misli namaka, 

odtaval je s tokom v neskončnosti morja, 

Izmaknil očesu razuma obzorja. 

Ustavil je čas, naj ga svet kar počaka.

In zopet je deček, ki sanje lovi, 

živi tu v trenutku, nazaj se ne ozira. 

Zdaj ni več nekdo, ki počasi umira, 

iz smrti pepela se feniks rodi. 

Razpre svoja krila nad morsko gladino,

zajadra na vetru skrivnostne noči,

ko nejasen krik grobo zmoti tišino. 

Previdno prestrašen odpre težke oči, 

v trenutku začuti spet vso bolečino.  

In nič več ni deček, ki sanje lovi. 

Bor