Človek

upajoče bitje

z živo dušo

nemirno raziskuje

svojo pot

in včasih

svoje korenine

olepšuje kamenje

in jih včasih zamenja

za rastočim cvetom

brklja v prihodnost

dokler ne dobi ran

potem si najde rame

da z izdihi izjoče svojo bol

ničesar ni razen daljnjega začetka

in potem nekoč konca

ki pride ko ga ne pričakuješ

in potem ni več misli

je samo večnost ničesar

in rast potomcev

ker je na zemlji mir

in razen virusov

ni drugih bojev

ki bi uničevali skelet

in ranili dušo

utrujeno sedim

ko vse to razmišljam

in odločim se

da temu naredim kraj

sem ker sem

diham ker zmorem

in nekoč odidem

takrat bo spet vse

kot da me nikoli

v resnici ne bi bilo

rasti cvetje

spremeni se iz kamna v zelenje

in bodi mehko kakor mah

IŽ-lev