Nemo čez poljane zrem,,
v vse tiste izrečene slepe besede,
ki sejejo razdor med novim vetrom,
pokosijo mlade misli,
ujete v stari čas,
še upanje v ozadju nemo tli,
vsak tava sem in tja, počez,
sedaj vse pusto je, razdejano,
saj vsak po svoje brazde orje,
vsak drugače vidi novo jutro.

Ne najdem več tistih zelenih ozar,
ki so nekoč mejile novi lepši svet,
in je vsak našel svojo zarjo,
svoj pristan kjer je zavel,
njegov korak čez brezmejne sanje,
skozi skupni dan v katerem je našel svojo pot v novi čas.

Felix