Stopim v zatohlo sobo,
ter občutim vso grenkobo,
ko razvrščam garderobo
in od vas začutim zlobo.

Vame vrže en kozarec,
ki namenil ga je starec,
letel je precej visoko
čeprav ga vrgel s tresočo je roko.

V oči pogledam ga globoko
in mu ponudim svojo roko
saj se je pri tem polil,
ker pred tem je vino pil.

Nekaj časa se je boril,
kmalu pa se umiril,
videl je, da nič mu nočem,
da mu pomagati hočem.

Usedla sem se na stol k njemu,
govoriti je začel o vsemu,
kaj je delal, kje je bil,
in pri tem je vino pil.

Povedal, kje se je rodil
in se z ženo poročil,
kako je Nemce med vojno lovil
in pri tem se strašno jezil.

Poslušala sem ga čisto resno
res, da zanj bilo je stresno,
mu namenila trenutke,
da opisal svoje je občutke.

Povedal je, da se bori,
da po cele noči prebedi,
da si od vseh želja želi,
da ga obišče lastna hči.

Pomislim na njegove svojce,
strašno jezna sem na njih,
nič obiskov, le po smrti
vsi planejo kot stekli psi.

Zazrem se v gospoda
v njegove motne oči
pomirim ga malo,
da naposled sladko zaspi.

Pri tem se sprašujem
in se hudujem,
pri tem tudi večkrat
njegove svojce pljujem.

In obtožujem 
vsakega od njih
žal mi je dedka,
njegova žalost je jedka.

In ga razžira,
dedek tu hira,
vse, kar naposled si zaželi,
je, da ga vsaj obišče hči.

Zjutraj pridem k njemu,
zaprte so njegove oči,
zapustile so ga vse moči,
v kotu tam hčerka njegova ječi.

Dedek odšel je s tega sveta,
v miru in spokojnosti
v blaženi opojnosti,
ki mu je bila dana.

Počivaj v miru
moj dragi starček,
vam v spomin
bom spila kozarček.

Ki sva skrivaj
včasih ga spila,
včasih za zdravje,
včasih, da sva vse pozabila.
      (Renata Beč, 21.6.19)

Renata Volk