Ostaneva sama,
midva z mislijo.

Tema je dovolj redka,
da vidim oblike in krivulje.

Smejejo se mi.
Ugasnem luč,
da jih ne bo več.

Tišina je dovolj prosojna,
da slišim glasove in šume.

Smejejo se mi.
Zaprem okna,
da jih ne bo več.

Mir in ponovno sva sama,
midva z mislijo.

Ob zaprta okna narahlo udarja veter
in v zatisnjene oči
počasi pronica zavest,
kako res težko bo zdaj,
skoznje
prišel nekdo,
ki bi prižgal luč.

Kefir