Virusi v glavah kruhoborcev

živijo polnovredno življenje,

njihova stiska je naša ozdravitev,

že od daleč so podobni najbolj

krutim sanjam, iz katerih se lahko

zbudimo samo mrtvi, in prav je

tako, proti virusu se lahko vsak

bori samo zase, tukaj ni nobene

solidarnosti, kužni so obsojeni

na smrt z izolacijo, preživeli

ohranjajo distanco do viralne

homofilije, umreti za okužbo

pomeni pasti v objem gobavcu

nove dobe, ni več smisla za

enkratno in smrtonosno ljubezen,

Dekameron že dolgo ni več kraj

pripovedovanja zgodb in seveda

promiskuitete, ki prevlada srce z

negotovostjo preživetja, vsak nosi

v sebi klice usodnega poljuba, ki

bo predrl ustnice, pojedel jezik in

usodno prebil steno glasilk, da ne

bodo mogle več zapeti niti pogrebne

koračnice, danes je dan, ko bom zbolel

za virusom prihodnosti, objel lačnega

otroka in končno sprejel njegovo

smrt namesto svojega ušivega lajfa,

milo, po domače žajfa, je opralo

moje srce do kosti ovdovele sreče,

medtem ko sodobni gobavci praznijo

police s hrano, naj bo to trpljenje že

za mano, naj virus me poje naenkrat

kot za šalo, Jezus, rojen v čisto štalo,

je okužil z ljubeznijo ljudi, zdaj sledijo

mu v bolestni vnemi lastne prevare,

kdor zatiska si oči, ta ne vidi, da je

smrt neskončno blizu in da ni več

upanja na ozdravitev v kletki časa,

od poraza do poraza klešemo si pot

od tod, okuženi z neresnico, dokler

Resnica nam ne zapre utrujenih oči,

in se končno umirimo pripravljeni na

posmrtno fešto, kjer se v peklu nonstop

žge, s kapljico krvi obrišeš sledi svojega

Jaza in raztreseš pesek sanj, prezgodaj

je za harakiri, noč dolgih nožev in upanje,

čeprav umre nazadnje, bo zaplavalo v

pristan ignorance in greha, ni mi več do

smeha zdaj, ko sem poljubil prt, na

katerem si ležala, in obvisel na vrvi

svoje sence, enkrat za vselej, predan

niču sebe, kot jata od sebe daleč stran.  

vidzigon