Različna sva si, a hkrati enaka
in vedno komu dvigne pokrov
in sva oba, včasih, bedaka,
a vendar se rada vračam domov.

Saj nikoli ne bom pozabila,
da si me, punčko, ki ne more spat,
varno nosil v svojem naročju
od okna, sem in tja, do vrat.

Zato ob prepiru za moje in tvoje
mi ni vseeno, ko rečeš: „Ne smeš!“,
ker vem, da bom spet naredila po svoje
in da ti tudi po svoje počneš.

Upam, da veš, da te imam rada
skozi vse solze in skozi ves smeh
in da čeprav je jezna fasada,
spoštovanje bo vedno v mojih očeh.

Persefonia