Nekoč, ko povsem sem pozab'la odrasti,
je tvoj obraz, kar tako, padel mi v Dlani.
V visokih je petah obema b'lo pàsti,
a zgrabil si naju. Povsem omehčani.

Vse slike še vedno v kotičku krasijo,
grdijo jih, pravzaprav, - Stene ovalne.
Ja, Freske, ki smèlo Dion'za častijo.
Vse niso primerne. Še manj ustvarjalne.

Nisva računala tam na trpljenje,
so tuje bile preizkušnje, pa Stresi.
V laseh srebrní nama žívot, učenje,
ko sva jih dojela, korake. Life-plesi.

Razkazal si pajka mi. Mreže napleta
'krog duše, očes plete gosto mehkobo.
Si včlanil me v knjižnico tvoj'ga planeta,
kjer piše, naj berem. Sladkó in grenkobo.

Ampak ti nočeš! Pa nič. Boš pohrustan
s končiči v blazin'cah 'krog prstne falange,
ki mojih se rok držè. Kakor tvoj prstan.
Težên z diamantom. Proslavljen brez šrange.

Pokaži Blazinje, ki nosi ti glavo,
ko duša in ti spita v mehkem telesu.
Pokaži mi križe in krize. In stavo,
s katero si zvabil me s svilo v slovesu.

Slovesu! Pozdravnem v preteklost, A-Dijo.
Odhoda ni. Je le prihod, jutri. Tebe.
Za vse jutri. Ki so mi všeč. Veselijo
me cèlo. Veselo. Vse tvoje osebe.

Na most se postaviva. Tja, na Fužine.
Labod naj podobe Kotička opiše.
Skicira naj vina in grozdja. Spomine.
Skomine. Naj fjorde in Kubo nariše.

Vzemiva rabljeno, second-hand. Staro.
Kar vse reciklirajva, da bo moderno.
Da sva odgovorna do vsega za v šaro.
Sešijva si gnezdo. Počijva ležerno.

Maša GL