Pešačim

naravnost

in skozi ovinke

včasih celo štejem korake

kadar je preveč mirno

in mi ni v mislih

nič drugega

nazadnje ko sem gledala

po TV nekega samotarja

ki je hodim po puščavi

cel dehidriran in lačen

je povedal

da šteje korake

od takrat jih preštevam

bolj poredko

saj živim v drugačnem svetu

in ravno ne primanjkuje

mi danes vode

in tudi lakota

še ni v meni

vsaj ne takšna

da bi jedla hrano

naredim še zadnji korak

in odklepam vrata

konec je štetja

IŽ-lev