MOLK

Sivina je preplavila pot.
 
 
Prav potiho se ozira,
ne vidi več,
ne poti, ne mira,
reče si samo še,
grem,
zamolči,
da si več želi kot dobi,
da sanja o nekdanjih dni,
ki jih rutina preglasi.
 
 
Drug mimo drugega zreta.
 
 
Ti naj zakriči,
naj dvigne srce v znak protesta,
raje se v sebe ozre,
trpi,
v dno duše se poglobi,
molči,
molči,
molči,
molk ne najde poti,
le z očmi zamahne,
grem.....
 
 
Še zadnjič se ozre.
 
 
Je molk laž,
zakaj je ego močnejši od besede,
zakaj pogled odgovora ne da,
zapreta se v sebe,
ne vidita resnice,
dlan omahne v globel,
ne iščeta poti,
ne priznata si,
da tavata,
na koncu sta,
molk zapre vse poti,
kot laž se zdi.,
odmeva skozi njiju,
pokosi ju.
 
 
Nimata več moči.
Ne borita se.
Na koncu sta.
 
 
Oba si želita nekdanjih dni,
saj prinaša novi čas samo spomine,
na nekdanje dni in sanje,
novih pa ni in ni,
na kraju se še laž izgubi in
ostane samo pogled skozi okno in
čas kateri se izgublja v daljavi,
kjer ugaša še zadnja luč svetilnika,
od tišine laži je ostal samo pepel,
katerega je odnesel veter ega.
 
 
Le mala iskrica je še ostala.

Felix

Komentiranje je zaprto!

Felix
Napisal/a: Felix

Pesmi

  • 14. 06. 2020 ob 10:52
  • Prebrano 101 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 26.1
  • Število ocen: 1

Zastavica