Ko stopaš po cesti življenja,
marsikaj prekriža ti pot.
Takrat lahko le ugibaš:
„Bo sreča? Bo polno nezgod?“
Ko veter prinesel je pesem,
napev mi je bil čudno znan,
del mene, a hkrati ni moja.
Zna mi polepšati dan.
V skupni sva točki začeli
iskati svoj konec poti.
Pomagali si, se ujeli,
da ne bi zašli iz smeri.
Zdaj večkrat poti sta daleč.
Težko še slišim napev.
A z bitjem srca prepleteni
sva druga drugi odmev.
Razdalja včasih tudi zbližuje.
Všeč !!
Lp, Drago
Hvala Drago.
Tale je bila napisana za sestrino 30ko.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Persefonia
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!