Približuje se dan,
tisti, ki ga težko pričakujem.
Čeprav sem vsak dan obkrožen z ljudmi
pa vendar vsak dan sam v sobi obsedim.

In gledam ...

Na stropu samoten pajek, tako iz navade,
spleta mrežaste vzorce.
Saj ne lovi – tudi on samo poseda,
tudi njemu čas samo počasi mineva.

Ko se popoldne v večer prevesi,
me dolgčas dohiti
in potem kar tako iz navade
pri meni obsedi.

Potem pa me gleda,
kako jaz v svojih osamljenih minutah
svoje vzorce spletam.

... in potem samo čakam ...

Mogoče bo jutri bolj živahen dan
in ne bom več tako sam.

Tomaž Jevšenak