dežujejo
misli
in izhlapijo
včasih v besede
včasih v slike
največkrat v tvojo
ki jo razkraja stena
ni res, da fresko uniči čas
zidovi so tisti
mokri
ker niso dihali v sliko podobe
zamrznjene v prehajanju
kakor zadnja večerja
ki se nikdar ne konča
in petelin nikoli ne zapoje
Poslano:
08. 06. 2020 ob 19:08
Spremenjeno:
09. 06. 2020 ob 22:46
To pa res, vsekakor držijo te pomenljive besede nanizane v lepo pesem, ki jo je vredno počasi užiti. Ni kaj, v tvojem značilnem pristopu, slogu, ki ti nedvomno leži, spoštovana Poetesa Irena.
Lep večer ti želim,
Sašo
P.s. Z oceno je šlo, z mojim izborom pa ne, ker so očitno neke tehnične težave na portalu.
Je že vse urejeno, tudi izbor!
Irena lep pozdrav.
Sašo po pripisu sem se ravnal, upam, da sem prav ravnal? Lep pozdrav.
Sašo in Felix, se opravičujem, z omrežjem imam kar precej težav in le kakšno minuto na dan se mi odpre okno.
Hvala
in naj Golgota ostane prazna
Lp
pi
Statičnost, ki jo počasi načenjajo zidovi (kot praviš v pesmi), nas po eni strani straši, po drugi pomirja ... čestitke,
lp, Ana
na srečo petelini pojo, restavratorji poskrbijo, da slika ostane na steni kot klic za vse večne čase, pri sosedu kikirika vsako jutro, sem in tja ga slišim...
Čestitke
Najlepša hvala, Ana.
morda pa bi vseeno obviseli v kakšni sliki ;)
Hvala, Svit
Ja, na žalost so tudi petelini kot so bili v času apostolov.
Želja, da bi obvisel v kakšnem od trenukov, pa seveda kdaj pride ...
Čudovitaaa pesem, draga Irena, bralca ne pusti praznega.
Vsekakor, minevanje in Tisto tam čez, je misterij, ki nas občasno dela melanholične, čeprav ... ali prav zato, ker slišimo kikirikanje.
Hvala, spoštovana poetinja in bodi lepo!
Marija
Hvala, draga Marija.
Naj bo kikirikanje zmeraj le lepa budnica.
<3
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!