TO NOČ
to noč so noči deževale na najine otoke,
se prepletale s kriki votlin in izginjale v polžih na obali.
to noč so noči vzdihovale kot vzdihujejo oblaki nad levjim gnezdom.
kot noseča luna.
z glavo v krošnji jahava vsak svoj planet, svoj kamen soli.
ramena grize led v molu, da podrhtavajo kot pravkar zvaljeno pišče.
oči so oči žalostne sove in žalostna sova je knjiga zelenih platnic.
kje sva bila, ko sva še bila. v kateri realnosti sva izgubila stik s palcem.
kdaj sva se oblekla v jate rib s trdimi luskami, kdaj sva začela jesti
nezrele besede.
to noč se je rojevalo nešteto noči in vse so metale paradižnike na najin oder.
to noč sva prebedela s slikami med zobmi in se utrujeno grabila
za olesenel vrat. v luži je utihnila kri.
Nenavadna noč, ki pa je rodila še številne prihodnje - tako ponavljanje branja kar samo nastopi ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 07. 06. 2020 ob 23:09
- Prebrano 725 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 374
- Število ocen: 13