V postelji ležal sem, gledal

nek prastari film, grozljivko.

Noč Valpurgina bila je,

noč prečudna, z mesečino,

ki oblivala skoz okno

mi je sobo z lučjo sivo,

s sencami oblik strašljivih,

z zvoki čudnimi, s tišino,

ki jo kdaj pa kdaj razparal

pasji lajež je na silo ...

Allan Gray, junak grozljivke,

stal je s svečo na hodniku,

kar zasliši trkanje se

po lesenih vratih, v hipu

mu srce je otrpnilo,

kot bi priča bil prividu

od strahu se naježi ves,

v tem potrka drugič ... Kristus!

da na mojo dver zdaj trka,

slišal sem razločno, kvišku

dvignem se, ves trd počasi

k vratom stopam, glej, na zidu,

moja senca - sključen starček,

kakor v kakšnem gotskem filmu,

riše svojo silhueto, 

slednjič sem pri vhodu in tu

dvakrat ključ obrnem v desno,

da preprečim vstop vsiljivcu.

K oknu stopim, da nadiham

svežega se zraka, čudno

zadušljivo je v tej sobi

moji, kakor da bi truplo

mi pod posteljo trohnelo ...

ah, svežina, končno! v luno

se zazrem na nebu, z listjem

pol zastrto, nedoumno,

ko zaslišim zopet tisto

trkanje na dver obupno ...

Ves odrevenel pri oknu

stal sem, prav počasi, z muko

sem obrnil glavo v smeri,

kjer to trkanje zloslutno

se glasilo je, ah, tepec,

tam na postelji pod rjuho

pustil sem prižgan prenosnik,

to mi zmedlo um je, dušo.

V temle črnobelem filmu

Allan Gray je zdaj počival

v postelji, ko kar naenkrat,

ključ v ključavnici zaškripa

in začne se sam od sebe

v levo smer vrteti, diha

si ne upa izpustiti

iz ust svojih, glej, odpira

dver se sama, toda zdajci

tudi moja vrata sila

odklenila je neznana,

prav počasi hrastovina

na tečajih se škripaje

k zidu bledemu pomika,

kdo stoji za vrati? Mati,

o moj bog, kako si ti zdaj

me prestrašila! In reče:

ah, oprosti mi, zanima

me kdaj delaš jutri? Jutri?

Nočno imam, si pozabila?

Zdaj pa v hipu kot privid se

mati moja mi približa

z nožem v roki poblaznela

reče mi: Ne, pa je nimaš!

In zabode zviška v trup me,

blizu me srca zadane,

da po tleh se zvrnem mrtev,

toda ne, živim, zdaj vzame

ostri nož iz mojih prsi,

gledam jo, kak mrtvo hladne

njene so oči in kretnje:

Kaj sem storil ti, da name

si planila, draga mati?

Toda nič ne sliši, stran gre ...

Vidim zdaj skoz okno: luna

je krvavo rdeče barve,

cela soba vsa rdeča

je od lunine svečave,

vtem se vrne mati, s kolom

in kladivom zdaj gre nadme,

joj, mar še ni konec boja,

mar miru ne bo še zame?

Priostreni je količek

na srce nastavila mi,

pa po njem s kladivom mirno,

a močno udarila in

ostra bolečina v hipu

me je vsa preplavila, kri

brizgnila je prav do stropa,

kot fontana, ah, bila bi!

Še udriha po količku,

kladivo vihti kot nora,

toda kaj za vraga zdaj se

z mojimi zobmi, o groza,

med torturo to dogaja?

Rastejo, o nočna mora,

mi podočniki, vampir sem

in zato umreti moram; 

zdaj razumem, polna luna,

noč Valpurgina tesnobna,

sta me spremenili v bitje,

ki ubija ga svetloba,

krucifiks, srebro in česen

ter blagoslovljena voda;

jaz sem Nosferatu strašni,

utelešena sem zloba,

le udrihaj po količku,

mati, da ne bom do groba

kri sesal ti v lastni hiši,

naj konča se ta nadloga,

zame smrt bo odrešitev,

zate - konec nepokoja!

Matej Krevs