Še pred svitom se sprehodi lahkonogo kakor svetlina
preko senc razraslega polja
in si naberi za cel dan vzvalovljenega življenja.

Nato pa daruj tistega, ki ga nosiš sedaj.

Če že ne nikomur drugemu,
vsaj vetru.
Oziroma precej bolje,
raje ga zasadi globoko v polt nabrekle zemlje.

Kajti, ko se na večer vrneš sem krast scvetele širjave,
tudi te, zaenkrat zapahnjene,
ti bodo prav vse tako vznemirljivo poznane -

tvoje.

albin