Mama, kdo so ti črni možje
zakaj tako srepo v nas strme?
Z zahoda, so sine, oni prišli,
da videnje strgajo nam iz oči.
Ah, to sem že videl, v filmu bilo je,
polučkajo nas, da pozab'mo vesolje.
Če srečamo bitje iz drugih svetov,
možaki v črnem gredo na lov.
Očala nadenejo, lučko prižgejo,
o drugačnih spomini hitro odmrejo.

Mama si z roko popravi lase,
razmišlja, kako naj resnico pove.
Poglej, svet se manjša v eno tovarno,
za lažno svobodo, navidez varno,
nam ščepec kovancev, njim gore zlata,
za  kupljeno srečo naj človek gara -
za polne košare, za še več imeti,
z bliščem nam hočejo misel odvzeti.
Razmišljanje hitro razkrije, pove ....
.... da za vsem tem - res niso ljudje.
Morda imaš prav in so z drugih planetov,
in zemljo ubijajo s svojih preletov.
Pa vendar - ko lučka v očeh se tebi zasveti,
pojdi k bratom, ki skriti so v kleti,
tam se svetloba nabira v plamen,
nekoč se ...

oh, le molitev je, reciva - Amen.

pi - irena p.