Bi ti bilo sploh kaj mar za besede,
cvetoče, govórjene sredi zasede?
Ki bi jih drugemu jaz govorila,
v šepetu črkovnem ušesa toplila?

Drugemu, ki je tam daleč, pod nebom,
ki zanj je le črno, premazano z ledom,
ki žarkov ne kaže, ne mavrice z medom.

Bi ti bilo sploh kaj mar za dotike,
gnêtne, prijetne, v mravljincih na stike?
Ki bi jih roké tjakaj, k drugemu nesle,
na lica, lase, čez oči, ustne mesne?

Njemu, ki zna ne, kak čutna je koža,
njemu, ki zmerom ga šiba le boža,
níkdar pa lice ne, dlan ali roža.

Bi ti bilo sploh kaj mar za poglede,
globoke tako, da v srce zabolijo?
V srce zabodêni. A brez bolečine!
Da Vzdrht že kali in bôl pravi zgine.

Poglede, ki k drugemu bi jih poslala,
edino sekundo pozornosti dala,
edini mu Mar samo zanj izkazala.

Bi ti bilo mar za misli vesele,
ki k drugemu bi kakor ptice letele?
Znanilke pomladi, čez strehe, antene.
Edine. Saj k njemu ni druge. Nobene.

Misli zdravilne, ki v dušo zažrejo,
da trsko samotne rutine zažgejo
in vse brazgotine brezbrižnosti scvrejo.

Dovolj so nasmehi, da krila vzletijo.
Dovolj so pogledi, da mrkost jasnijo.
Dovolj je beseda, da nežno prebuja,
človeka tam, v njem. Spi, življenje zamuja.

A vedi, Nikdár ga ne bi poljubila,
kako grenak križ ima, ne okusila!
Da kradel bi tvoje? Ne bi dovolila.
Poljube.

Maša GL