Noč je, luna se za hrib je skrila, bdenje

te ubija, pesmi nenapisane ...

ah, te želje, večne želje ... veš, življenje

že od nekdaj na trpljenje rima se

Daj, zaspi, saj ptice ne žgolijo več

svoje zimzelene melodije

in zverine? sen oči jim krije, 

davno so zaspale, polnoč je že preč,

ti pa zoperstavljaš lastni se naturi

in iz svojih ust, že trudnih, zehajočih,

rad zaslišal bi spev večni po vsej sili!

Toda večnost le ponižnih se usmili;

ti ubogi stvor, da se morda ne počiš -

daj, zaspi zdaj in ob svoji zadnji uri!

Matej Krevs