NE POTREBUJEM RDEČEGA LAKA
Razpokala sem,
da je bolečina lahko pronicala.
Kot dež med pesek,
ki kar izgine.
Hitro sem se zaskorjila.
A pod krastami srbi.
Pod nohti se nabira kri,
ki me počasi, počasi sesa.
Jokam brez solz,
molim brez molitev.
In delam se...
kot da ni nič.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 30. 05. 2020 ob 09:56
- Prebrano 344 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 30.2
- Število ocen: 1
