NAJ UKRADEM LUNO ZATE

Psssst! Ker skrivam se v grmovju,
pa za zimzeleno ograjo.
Splazim se tja, k Tromostovju.
Ravno godbo tam igrajo.
Nočem, da me kdo zapazi,
ko mi Robb zavetje nudi,
skoraj me golob oplazi,
pil od Vode ptič bi, tudi.

V senci lutkarjevske hiše
se prerivam mimo vrste,
da v Steklenki, kakor piše,
se povzpela bi na prste,
tam po hribu, sred' Ljubljane
za kovanec se peljala.
Preden pa vsa Polna vstane,
k jasi Grajski se podala.

"Kaj pa tam bi ti počela?"
me sprašuješ, z glavo majaš.
"Kar brez mene? V noč zletela?
Tvegaš! V têmo se podajaš!
In čemú vse te skrivnosti?
Mar ušpičila boš spet kaj?
Da gor rineš, v gozd tja, gósti,
v sence nôčne, na skrivômaj!"

Smeh pobegne mi. Nasmešek.
Mi v očeh iskrí. Vedrijo.
'Koj pomislil si: Pogrešek?
Ne povem ti še. Ne spijo!
Očenašev zate štejem,
čakajoč potrpežljivo,
in v prežanju klop'co grejem,
da Jo zgrabim, vso mamljivo!

Glej, že pride! Se ne upira!
Skor' gre sama - kot želela
z mano it' bi; kot Svemìra
hláda bi se preobje'la.
Že jo nesem. Mrzla skala.
Kar brez truda sem jo snela.
Skrivam jo, da bi Zijála
sredinočna nje ne vzela.

Sonca? Ti ne morem dati!
Ga ne gre kar Zvezdam sneti,
saj za vse Planètce sveti.
Zdaj Njo nesem ti. V pozláti.

Maša GL

dusica

Poslano:
25. 05. 2020 ob 00:26

Krasna pesem, čestitam.

lp, dušica

Zastavica

Maša GL

Poslano:
25. 05. 2020 ob 00:28

:) me veseli, da ti je všeč. Hvala.

Lp

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
01. 06. 2020 ob 10:10


Maša, lepo. Par popravkov boš naredila sama, če greš skozi ta vodila:

- tripičje je nestično

- napačna raba krativca ( namesto ostrivca)

- izbrana metrična shema zahteva, da vsak verz začneš s poudarjenim zlogom


?


Lp, lidija

Zastavica

Maša GL

Poslano:
01. 06. 2020 ob 10:56

Hvala za popravke in komentar. Bom šla še enkrat skozi.

Zastavica

Maša GL

Poslano:
01. 06. 2020 ob 13:48

Popravila. Upam, da se bolje sliši.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
02. 06. 2020 ob 16:13

super. Še par malenkosti je -


"Kaj pa tam bi ti počela?"
me sprašuješ, z glavo majaš.
"Kar brez mene? V noč zletela?
Tvegaš! V têmo se podajaš!
In čemú vse te skrivnosti?
Mar ušpičila boš spet kaj?
Da gor rineš, v gozd tja, gósti,
v sence nôčne, na skrivômaj!"

Smeh pobegne mi. Nasmešek.
Mi v očeh iskrí. Vedrijo.
'Koj pomislil si: Pogrešek?
Ne povem ti še. Prežijo!
Očenašev zate štejem,
čakajoč potrpežljivo,
'njo zdaj  prežim in klop'co grejem,    ( ne "jo" prežati ampak "nanjo", zato rešitev ni dobra in opuščaj ne opravi svoje naloge!)
da Jo zgrabim, vso mamljivo!

Glej, že pride! Se ne upira!
Skor' gre sama - kot želela
z mano  it' bi; kot Svemìra
hláda bi se preobje'la.
Že jo nesem. Hladna skala.
Kar brez truda sem jo snela.
Skrivam jo, da je zijála
sredinočna ne bi vzela.

Sonca ti ne morem dati!
Ga ne gre kar Zvezdam sneti,
saj za vse Planètce sveti.
Zdaj Njo nesem ti. V pozláti.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Maša GL
Napisal/a: Maša GL

Pesmi

  • 24. 05. 2020 ob 14:00
  • Prebrano 131 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica