Psssst! Ker skrivam se v grmovju,
pa za zimzeleno ograjo.
Splazim se tja, k Tromostovju.
Ravno godbo tam igrajo.
Nočem, da me kdo zapazi,
ko mi Robb zavetje nudi,
skoraj me golob oplazi,
pil od Vode ptič bi, tudi.

V senci lutkarjevske hiše
se prerivam mimo vrste,
da v Steklenki, kakor piše,
se povzpela bi na prste,
tam po hribu, sred' Ljubljane
za kovanec se peljala.
Preden pa vsa Polna vstane,
k jasi Grajski se podala.

"Kaj pa tam bi ti počela?"
me sprašuješ, z glavo majaš.
"Kar brez mene? V noč zletela?
Tvegaš! V têmo se podajaš!
In čemú vse te skrivnosti?
Mar ušpičila boš spet kaj?
Da gor rineš, v gozd tja, gósti,
v sence nôčne, na skrivômaj!"

Smeh pobegne mi. Nasmešek.
Mi v očeh iskrí. Vedrijo.
'Koj pomislil si: Pogrešek?
Ne povem ti še. Ne spijo!
Očenašev zate štejem,
čakajoč potrpežljivo,
in v prežanju klop'co grejem,
da Jo zgrabim, vso mamljivo!

Glej, že pride! Se ne upira!
Skor' gre sama - kot želela
z mano it' bi; kot Svemìra
hláda bi se preobje'la.
Že jo nesem. Mrzla skala.
Kar brez truda sem jo snela.
Skrivam jo, da bi Zijála
sredinočna nje ne vzela.

Sonca? Ti ne morem dati!
Ga ne gre kar Zvezdam sneti,
saj za vse Planètce sveti.
Zdaj Njo nesem ti. V pozláti.

Maša GL