Majska nedelja v prijetnem se sončju segreva.
Oblakov nikjer nič, le sapica nežno prepeva.
Prišli bodo, polno jih bo. In še midva tja greva.

Saj trg v daljni vasi so s kamenčki bel'mi posuli.
Oblekli se pražnje, s klobuki, in škornje obuli,
od blizu in daleč in s hribov. Še z morja pripluli.

Semènji dan vsi smo nestrpno od Sušca čakali.
Da šli tja zijala past, plesat, da bi kaj prodali,
da kave, soli in sladkorja v zalogo b' nabrali.

Zarana bo treba zbudit' se, za zgodnejšo mašo,
domov pohitet, počesàt kravo, Ràdiko našo,
odvezat' jo in odpeljàt' še na zadnjo ji pašo.

In sva šla. Vsi trije smo šli.

Prispeli smo, midva in Ràdika, v pisani vrvež.
Diši in šumi, vse živi! Glej, tam pleše že mladež.
Lajne, okrasje in židane rute. Pa živež.

Postaviva midva se tjakaj, k pastirjem, na kraj,
kjer koze in ovce imajo in svinj naprodàj.
Živina na dražbah, vse tre se, nemir, da je kaj.

Radika, močna triletna, je hitro prodana,
breja in zdrava, v deželo madžarsko odgnana,
midvà pa, z mošnjìčem debelim, domov nasmejana.

Domač' gospodar so nadvse zadovoljno kimàli,
en novčič so vsakemu stisnili, in potrepljali
po rami, zvečer pa zabèlo h krompirju dodali.

Na štale sva spat šla, vkopana v krmi dišeči,
sanjàla do jutra, kak' čàren je semenj rdeči,
ko v zori glasnò prebudi naju trušč tam vreščeči.

Iz štal prihitiva, pred bajto pa čudo prečudno,
Gospod in Gospa in vsa deca, prav vse je že budno,
se gnete, še v srajčkah. Gospod pa, do naju, vzpodbudno:

"Prekrasno sta nama kupčijo tam včeraj sklenila,
za Radiko našo sta mnogo denarcev dobila,
in glej!, za po vrhu, me trojno sedaj zbogatila."

Sreča zares: tam pred vrati je Radika stala,
ponoči privezana. Vrv se ji je razvozlala.
Zraven pa tele je svoje, skoteno, prignala.

Pa ne samo to, tam na poti domov je pobrala
še družbo za s sêboj:
           dve svinji, pa ovco, tri kure in psa potepuha,
           še mačko z mladiči, roj muh, gosko, osla črnuha;
debelo sva midva zijàla.
Res, prav je imel Gospod. Kravo sva dobro prodala!

Maša GL