Februarjada.
Nekoč. Oba sva si pisani maski nadela.
Maškarada.
Skupaj. Sumničavo v kavici se zavrtela.

Vozilje.
V belini. So naju dlje v dalje po rokah vozile.
Na milje.
Utrujene noge mi v žuljih več niso hodile.
Okrilje.
Talon. Solo brez so iskrenosti karte delile.

Laži.
Jih le o gobah v omaki je bilo govoriti.
Jih ni.
So vsi jeziki b'li nama kar v morju umiti.
Vsa tri.
Leta se nama ni treba bilo trojno skriti.
Odpri.
Oko tretje. Bistva pri bitu bo treba odkriti.
Hrepèni.
Počasi. Ne sme se več nama pehàti, muditi.

Kako.
Spremènil si se, lice tvoje nebrito je moško.
Močnò.
Prebùdil si v meni vso mene, trdnò spečo žensko.
Toplò.
Pozdravil si me, s tisto ruto na glavi. Otroško.
Naj bo.
Tvegam. Bo prazen nasmeh in besedje? Preroško?

Novembru.
Dišeče pečeno za skupaj v deževju, šampanjcu.

Maša GL