Ima smisel, kar počnem?
Dvomi
me razpenjajo na mrežo
lepljivih niti, ki vežejo in režejo.
Zavidam ti.
Sediš v senci .
Mirno in potrpežljivo
vbadaš šivanko
in se vezeš v vzorec.
Zatopljena v enakomerne gibe,
ki se vsem drugim zdijo nepotrebni,
a v tebi prižgejo sonce.
Vsake toliko poravnaš blago
in nagubaš obraz v nasmeh.
Ulovim tvoje žarke.
Začnem igrati na niti.
Samo zase.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!