Če me kdo vpraša, sem dobro.

V očeh imam pesek in moja bunda še vedno visi v predsobi.

Sedim in skozi okna gledam gibljive slike.

Veter, ki vetri vse močneje

in zavija zeleno.

Deklico, ki na skiroju odbrzi mimo.

Nekam levo, kjer se vse konča.

Ali pa začne.

Ne pišem pesmi.

Roke premikam v enakih gibih

kot marioneta

in ne pišem.

Hodim ponoči,

ker podnevi ne pridem nikamor.

Noge se premikajo kot bi vozila kolo.

Ki ga ne vozim.

Ne podnevi ne ponoči.

Sedim in krč me zagrabi za roko.

zaradi umivanja rok

moji cvetovi odtekajo

skozi razpoke v dlaneh

odtekajo

polnijo nebo

s cvetočimi oblaki

odtekajo

v jutra ki tulijo v barvah

moje besede

odtekajo

žvižgajo kosom

metuljem

in samoniklim pevcem

z balkonov

odtekajo

in vriskajo ljudem

pomanjšanim

v bolečino

odtekajo

in silijo domov

v naročja

ki nikoli

ne odtečejo

To ni pesem.

Je nehoten zgib mojih artritičnih prstov,

ker bunda še vedno visi v predsobi.

Vesna Šare