Da sem nevzgojen,

je jasno,

v potuhi,

boš to.

boš ono,

v obtožbah odprte groze.

Počivat treba ni,

lahko prespim odprto grozo,

nisem zaspan,

len sem,

ves poležan,

v odprti grozi.

Nekaj narobe,

odprta groza.

Zazrem se na koridor,

mrgolenje,

vozički,

bergle,

povaljana groza,

odprta groza.

Potujem,

potujem v svet,

na morje,

med lepa dekleta,

med pahljače,

med svoje drobovje,

vesele pijače,

veselo odprto grozo.

Se mi zdi,

da sem na paleti,

ozaljšan z belim satenom,

okrašen s srebrom.....

razvajen,

lepo negovan,

lepo tjavendan,

v odprti grozi.

Gledajo me,

si pišejo na listke,

me božajo po rokah,

sedijo poleg mene,

jaz pa se odpravim na........

V letalo,

vsi me poznajo,

z menoj kramljajo,

dneve in noči,

a čudno se zdi,

ta odprta groza.

Ležim,

na postelji povaljani,

pride,

mi izmeri pritisk,

zamenja infuzijo,

in spregovori,

nekaj je narobe.

Se mi le zdi,

da moja duša lebdi v grozi odprti,

na predelu prerane smrti,

nakaj zapiska,

se vratca zaprejo,

beliči zdaj grejo,

ne vrnejo se,

v odprto grozo.

Prevežejo me,

prerežejo,

razmesarijo,

umijejo,

previjejo,

nato spet zaspim v odprto grozo.

Nekaj šušljanja,

nekaj pisanja,

grdih,

pregrdih besed,

s katerimi potujem v svet,

kjer nekaj narobe.

Potem se prične,

ob meni beliči,

glasen ropot,

prepoln pomot,

nič več ne gledam,

se nič ne zavedam,

le groza,

le groza,

odprta ta groza.

Plehnata posoda,

še dva vboda,

prelepa ekipa,

potuhnjeno hlipa,

se več ne zbudim,

prav bedast se zdim,

ne vem,

kam to gre,

v plave noge,

v rano odprto,

v gorzo odprto.

Še enkrat zapiska,

povišek pritiska,

v glavi pa stiska,

v glavi pa groza,

odprta groza.

Maje se vse,

tresoče roke,

lačni volkovi,

bridki pasovi,

gleda me,

gleda,

se več ne zaveda.

Odidem počasi,

predolg je tunel,

kaj tam bom počel,

saj sem še živel,

sem jokat začel,

četudi ne smel,

v gozo odprto,

v rani odprti,

na svetemu vrti,

zapiska,

zavriska,

oči se odpro,

začne se veselje,

veselje bridko,

v smislu te groze,

vse prej,

kot človeške,

v upu za jutri,

usodne pogreške,

a kaj naj storim,

v zraku lebdim,

odprl sem grozo,

utopil se v njej,

vse se ugasne.....

mladi umetnik