Razsipaval sem življenjske prelomnice
prek oceanskih tirnic iz dodekaedrske soli,
dokler mi kozmični vihar ni razširil gub na licih,
potem sem razpršil zilijon sozvezdij
iz čaja hibridnih zelišč
pripravljenega za prihodnje rodove
(iz vseh paralelnih svetov)
nad kalejdoskopskimi barkami, ki skelijo na horizontu.

V brezpotju vzbrstenega neba,
 so napol razkuštrano brado, razvejano čez Rimsko cesto
 so česali žvižgi vetra iz glinene ikosaedrske skrinje,
prepletene s kriki duš, ki so izgubile orientacijo,
ko sem kakofonične misli vgradil v metafizično poezijo,
ko pa sem  iz sadežev življenja ustvaril evfonično reko,
 je cvetje ljubezni  je vzklilo na zahodni sferi Striborovega gozda
reinkarnirajoč me na obronkih starodavnega Orienta.

Ko sem uspaval novorojence razuzdanih gromovnikov
z bleščečimi spomini s potopljene Atlantide
in zibal na valovih zlate zibelke novih svetov,
 so se davno pozabljene nedokončane pravljice
so se prepletle z vonjavami razklanega lectovega srca,
da bi iz brezna hladnih planetov zabrsteli popki upanja
preslikavajoč se v rožnato-vijolično svitanje.
Iz njegovega fokusa bom kmalu zaplul proti jugozahodu.