Kje živim?

To vprašanje je zgolj retorično,
naj kdo drug odgovarja,
čigar ozimnica  bo kakor smešno
jutranje nabijanje naj radijskega
zabavljača.

Črto  sem zarisal v pesek,
preden sem sploh lahko kaj vedel o tem, 
ne meneč se za peresna navodila
hoje po zraku.
 
Skozi prozorne stene vode le opazujem
diletantske predstave.
Kot da bi bil tam,
a nisem

(niti občinstvo).

Na oder je prišel umetnik, brat osmrtnice.
Uspevalo je, vmes je večkrat 
prasnil v smeh.

Nekdo drug je razobesil koščene
zastave groze.

To bi lahko bile mrtve jate kogarkoli,
je zašepetal zbor vrtičkarjev.

Je vse to v scenariju, je vprašal šerif,
potegnil črtico
in si poželel deklo, ki je sklonjena
zalivala lilije.

Med vrtičkarji je završalo.
Niti pisnili niso,

ko je frčalo perje
in so čuvarji zla
na kamerah zadovoljno ugotovili.

da jim filtri resnice dobro delujejo
in še ni pravi čas za generalni servis.

Srečko Luštrek