Bil je maj, mesec, ki narekuje sončne dni,

maj, ko ptice prepevajo pesem ljubezni,

maj, ko toplo naj bi srčnemu bitju bilo,

ko duša naj bi svoje globine odprla,

slehernemu radost zaživela.

Dan postal je daljši,

sladkobnost vonja cvetočih biljk,

preveva zrak, ki z mirnim plesom vetra,

odnaša svoj obstoj sem, tja, zopet nazaj.

Maj, prispodoba za vedrost in veselje,

in hkrati grenkoba vpogleda v realnost,

ujet trenutek obstoja znotraj ne obstoja.

Zdi se, da sleherni prejel je uvid,

uvid v dejanski svet, pa vendar,

zopet, enako, vrnil se na stara pota.

Le človek, nadrealist, superiorno bitje, ali pač,

premore hkrati pamet in neumnost,

vse kar dosegel, ustvaril, uniči v isti sapi.

Človek, sploh zaslužiš ta naziv?

Vreden več kot žival,

vreden več kot rastlina, ki ti daje življenje?

Anna A. A.