Iščem sidrišče v tvojem pogledu,
lovim odpihnjene leteče lučke
in iščem eno zase.

Listi tvoje zgodbe so pretopljeni s črnilom,
vidim ga, odteka izza stisnjenega hrbtišča,
platnice pa skoraj nedotaknjene.
Knjiga, zvezek, beležnica si.
Brala bi, dovoli, rečem.
Nimam rok, da bi listala, samo oči.
Ena od lučk me malo obdrsa,
za hipec vidim drobno pisavo;
skozi razpoko na ovitku preseva.

Preberem edino besedo: Umik.

Lidija Brezavšček - kočijaž