Največkrat samo eno stvar v glavi nosiš
in s tiste potegneš obloge,
odbijaš ugrize, bojevniško prosiš,
in trde podstavljaš preproge.

Močan si, si moški, to vsi dobro vejo,
še sam včasih v famo verjameš,
od stvarnika prvi, za njo prapočelo,
ker v njej sobe bitja zavzameš.

Nihče pa ne sluti, da v tebi razjeda
gotovost prostranost obupa,
da tja nekam vate polip se zajeda,
podtakne pogačice strupa.

Bojijo se te, a pozorna zasluti,
da si brez nje potok nemira,
da zrkla odblesk s senco hoče zapluti,
brez nje rumenilo se spira.

Vse daš ji, a drzno, neskončnokrat, znova
se v svojem kulisju obnavljaš.
Ona s teboj in ti mimo nje ...
Sta skupaj. Dopuščaš. Prebavljaš.

Vsak dan znova rečeš, da danes boš miren,
Ne veš, če boš, človek, obstal.
Na svetu polpraznem si vsak dan prisežeš:
To si in boš moški ostal.


http://www.pesem.si/article.php?blog_id=12112

Lidija Brezavšček - kočijaž