brezizhodnost*

zamišljam si tisto mesto ki je kot pesem

kot vsi kraji ki v pesmi jočejo kot joče svet

in se sam zamišljam s tabo ob mizi

in me zamislijo otroci ki se niso poslovili

ko so popadali iz prepada življenja

na dvigajočo stran nerodovitne zemlje

 

segam v zemljo in v vodo ki pronica skozi zemljo

da se pivna skozi namišljene korenine

v genezo svetlobe naročja cvetov

 

zamišljam si mesto z nedokončanimi verzi ulic

in sedim za stenami neizjokanih pravljic

da me ziblje blagoslovljena voda ki me odnaša

ki piše minevanje v skalo

ki obliva trsje in pod njim zeleni

ko pomislim nate da bereš nekje

 

in mislim na barve ki lijejo iz tvoje svetilke

kakor sevdalinke pred večerom

 

in je tvoja samota senčna evharistija solz

pregnanih iz tišine ruševin v pesem med nama

 

 

 

 

 

(*brezizhodnost - v kateri odmeva Narona, Vladimir Pavlovič      

Jošt Š.

koni

Poslano:
04. 05. 2020 ob 10:12

Jošt, kot večina tvojih pesmi se me je dotaknila tudi ta, ki kljub naslovni brezizhodnosti išče in se najde v medsebojni povezanosti :)

… "ko pomislim nate da bereš nekje" ...

… "in je tvoja samota senčna evharistija solz

pregnanih iz tišine ruševin v pesem med nama."


Z lepimi pozdravi, koni

 


Zastavica

Svit

Poslano:
04. 05. 2020 ob 12:26

* in je tvoja samota senčna evharistija solz.

Čestitke.*

Zastavica

Jošt Š.

Poslano:
07. 05. 2020 ob 21:04

Koni, morda (včasih res) obstaja upanje prehodov skozi pesem ...

Prisrčna hvala! Lep pozdrav!


Svit, tudi tebi hvala in pozdrav!


Jošt Š. 

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
08. 05. 2020 ob 06:47

Tudi mene se je pesem dotaknila. Mestoma se mi zdi mestoma  preobložena s pridevniki, pa zamišljati se uporablja s si / se:

zamišljam si tisto mesto / tisto mesto si zamišljam


Lp, Ana

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Jošt Š.
Napisal/a: Jošt Š.

Pesmi

  • 03. 05. 2020 ob 17:18
  • Prebrano 207 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica