zamišljam si tisto mesto ki je kot pesem
kot vsi kraji ki v pesmi jočejo kot joče svet
in se sam zamišljam s tabo ob mizi
in me zamislijo otroci ki se niso poslovili
ko so popadali iz prepada življenja
na dvigajočo stran nerodovitne zemlje
segam v zemljo in v vodo ki pronica skozi zemljo
da se pivna skozi namišljene korenine
v genezo svetlobe naročja cvetov
zamišljam si mesto z nedokončanimi verzi ulic
in sedim za stenami neizjokanih pravljic
da me ziblje blagoslovljena voda ki me odnaša
ki piše minevanje v skalo
ki obliva trsje in pod njim zeleni
ko pomislim nate da bereš nekje
in mislim na barve ki lijejo iz tvoje svetilke
kakor sevdalinke pred večerom
in je tvoja samota senčna evharistija solz
pregnanih iz tišine ruševin v pesem med nama
(*brezizhodnost - v kateri odmeva Narona, Vladimir Pavlovič)
Jošt, kot večina tvojih pesmi se me je dotaknila tudi ta, ki kljub naslovni brezizhodnosti išče in se najde v medsebojni povezanosti :)
… "ko pomislim nate da bereš nekje" ...
… "in je tvoja samota senčna evharistija solz
pregnanih iz tišine ruševin v pesem med nama."
Z lepimi pozdravi, koni
* in je tvoja samota senčna evharistija solz.
Čestitke.*
Koni, morda (včasih res) obstaja upanje prehodov skozi pesem ...
Prisrčna hvala! Lep pozdrav!
Svit, tudi tebi hvala in pozdrav!
Jošt Š.
Tudi mene se je pesem dotaknila. Mestoma se mi zdi mestoma preobložena s pridevniki, pa zamišljati se uporablja s si / se:
zamišljam si tisto mesto / tisto mesto si zamišljam
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!