Za Dušana

Tole ti pišem,
ker skrivoma sočustvujem
z zanosom tvojih mavričnih igel,
moj nespretni igralec.

Se spominjaš,
kako sva skupaj mučila žuželke:
ponosna, neubogljiva otroka,
srečna v svojem osončju
iz trav in trstičja?

Se spominjaš,
kako sva svoji črni besedi
s krepkim zamahom
zalučala v pojemajočo
večerno svetlobo?

In kako sva skušala
z okornimi rokami
na svoje utrujene prsi
prižeti zadnje krike
tistega razumevajočega,
materinega srca!

Sedaj, ko se vedno znova ubijaš
v skrivnostni izbi
iz plapolajočih luči,
glej:
v tvojih žilah
zori plemenita noč.

Dani Bedrač

Komentiranje je zaprto!

Dani Bedrač
Napisal/a: Dani Bedrač

Pesmi

  • 19. 06. 2009 ob 18:18
  • Prebrano 773 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 433
  • Število ocen: 11

Zastavica