Jutro, petje.
Vrana na kostanju.
Med hribi krožita
jastreb in kanja.
V lipi frfotajo plavčki.
Med grmovjem gnezdi kos.
Čaplje vzletajo z reke.
Za njimi kapljice, poprh.
Vrabčki zobljejo drobtine.
Taščica skaklja pred vrati.
Maček je zaprt v kuhinji z menoj.
Nebo je sklonjeno v praznino;
ptice ga imajo zdaj le zase.
...nebo se nam zahvaljuje ... lepa ...lp Tanja
lepo zelena je ta tvoja pesem.
lpb
urednica
Poslano:
30. 04. 2020 ob 10:28
Spremenjeno:
30. 04. 2020 ob 10:32
Impresija je v tej pesmi okvir za kontemplacijo, saj pesem odraža tudi stisko p.s, ki je (poleg mačka, ki mu je okrnjena svoboda, ker je zaprt v kuhinji) v nekem nenavadnem, čudnem položaju sivine in izpraznjenosti. Nebo, sklonjeno v praznino, ne more biti pozitiven simbol; nasprotno, prav silno in natančno opredeli položaj posameznika in družb v čudnih časih, ki nam jih je zamejila in posivila pandemija. Prav zato ima pesem tudi močno družbenokritično noto, čeprav je v osnovi nežna, blaga in intimistična ... V tem je njena moč. Ptice, ki jim je dopuščeno imeti nebo samo zase, so moč upanja kljub negotovosti. Vsaj nekdo je svoboden! Kdaj bomo mi? Kdaj bo mucek? Kaj bo potem z nebom? Kaj bo potem s pticami ? ...
Tudi moja interpretacija je determinirana s trenutnimi bivanjskimi pogoji, vsekakor pa menim, da je ta plast dovoljen odtnek zelenilu pesmi ;)
Lp, lidija
Hvala, Tanja in Branka za vajin lep odziv in Lidija, hvala za tako poglobljen komentar,
lep dan,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ana Porenta (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!