Tak je naš zlagan planet,

vse med rožami se zvija,

brez vsega spet in spet,

daje nas kemija.

V kemiji so substance,

vražje, nežne in kipeče,

minejo vse tolerance,

plin se skozi okno meče.

Tudi sam sem kemik po poklicu,

vsak dan mešam analizo,

vsak večer živim v vicu,

ki občuje z dializo.

Saj ne vem, kaj bo s tega,

v roke bom vzel en skalpel,

in na pladnu živa rega,

rezati jo bom začel.

Kamen prileti v glavo,

kaj počenjam patolog,

režem, delam pod postavo,

okrog mene delci nog.

Oh, kemija, kaj storila,

ampak, si ti sploh kemija,

vpraša me debeli dedec,

jaz pa sem biologija.

Laboranti, asistenti, mrtve žabe, eksponenti,

v bridkosti brišejo rdečkast švic,

tam pred vrati dekadenti,

pa še jaz, veseli stric.

Tudi stric ta vsak dan švica,

to popolna je resnica,

včasih pa sem prepoten,

za ostalo vse prelen.

Gledam v pladen pleh, rezila,

rjuhica se odgrnila,

dečva mlada tam leži,

gleda me in govori.

Kaj je rekla, ni nič važno,

z belo krpico sem vlažno,

ji obrisal potno čelo,

da se sploh je vse začelo.

Se začelo je, kaj neki,

saj se sploh začelo ni,

tisto truplo v obleki,

na dvorišče mi zbeži.

Na dvorišče sem pogledal,

vendar videl nisem nič,

sem pa dobro se zavedal,

tistih svojih 1000 prič.

Bežal sem do lifta zmešan,

tipkal noro ogledalo,

paznik je bil čisto sprešan,

v mesnici, kjer zijalo.

To so zopet moje fore,

ki pronicajo v pore,

vse od mraka pa do zore,

od vulkana pa do gore.

Grem sedaj iz univerze,

kupil si bom hladno vodo,

zložil bom še vsaj 3 verze,

si ustvaril fensi modo.

Kdo pa sem, da bom govoril,

o kemiji, ki je ni,

ubogo žabico umoril,

ji prerezal vse kosti.

Saj priznam, so le besede,

drugega jaz pač ne znam,

z žlico ven s prazne sklede,

jem, nikomur nič ne dam.

mladi umetnik