Svežina zgodnje rose prekriva pot gozdne jase, prav zares.

Raste onkraj šmarnica, skromno misli nase, prav zares;

pa v hipu pribrenči rumeno-črni gost, si vzame njeni cvet sebično

in srka, srka pelod sladek, golta neumorno, ne vda se zlahka, prav zares.

Ko popije, v zrak se dvigne, vinjeno se pozibava, k tlom ga zadek vleče.

Čokat je in kosmat, krila komaj ga drže, poln težke mase, prav zares.

Utrujen, a pohlepen vijolice ogleda, barva ga premami, spet lačen postane.

Cvetice zase grabi, čebele stran odriva, žre kakor prase, prav zares.

culajevic