Svežina zgodnje rose prekriva pot gozdne jase, prav zares.
Raste onkraj šmarnica, skromno misli nase, prav zares;
pa v hipu pribrenÄi rumeno-Ärni gost, si vzame njeni cvet sebiÄno
in srka, srka pelod sladek, golta neumorno, ne vda se zlahka, prav zares.
Ko popije, v zrak se dvigne, vinjeno se pozibava, k tlom ga zadek vleÄe.
Čokat je in kosmat, krila komaj ga drže, poln težke mase, prav zares.
Utrujen, a pohlepen vijolice ogleda, barva ga premami, spet laÄen postane.
Cvetice zase grabi, Äebele stran odriva, žre kakor prase, prav zares.
Upam, da vam je vÅ¡eÄ :).
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: culajevic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zakljuÄeno!