Mladosti moje ni bilo,

smo smučali,

se igrali,

pravili so,

da sem brez kalorij,

čista nula.

Šel sem naprej v svet,

s kupom enostavnih idej,

rešetko sem gledal,

gledal v svoje poteptane čevlje,

bil sem totalna nula.

Šel sem naprej v svet,

šel v apoteko po nulo,

a ničle ni bilo,

šel nato sem v metro,

na dva žetona,

na nulo,

ki je ni bilo,

a vse se je smejalo,

od kabla bornega do slušalke.

Šel sem naprej,

s kupom racionalnih idej,

kupil sem verigo,

šel naprej,

v totalno nulo.

Šel sem v svet naprej,

s kupom kompleksnih idej,

šel na zadnjo stran,

pogledal v dan,

ki bil je zaspan,

kot nula,

kupil sem vrv,

zavezal kot......

in šel naprej.

Od tistega štrika prav nič ni ostalo,

bil samo kabel,

bila pletenica,

bila je vezalka od tistega čevlja,

ki letel je,

letel,

poletel do glave,

okrogle kot nula.

Šel sem naprej,

s pobarvano glavo,

prelep kot za stavo,

ves poln idej,

v beli tančici,

brez kabla,

žetonov,

brez norih idej,

ko nič se smejalo,

ko nič ni jokalo,

bila le tišina,

kot nula,

edina,

a šel sem naprej.......

Šel sem naprej,

šel mimo tebe,

ti se nasmej,

jaz nimam potrebe,

povleci za vzvod,

da slišim krohot,

popravi pričesko,

da vidim princesko,

kot nula edina,

jaz moram naprej.

Zdaj daleč naprej sem,

a glej,

da b gledal nazaj,

v tisto kablovje,

v tiste vezalke,

v nulo edino,

obarvano vino,

a šel sem naprej.......

......ne ustavim se več,

ne ustavim v pozdravu,

ja, živjo, adijo,

kto bo le rekel,

ko vsi ti hitijo,

od leve do desne,

od mračnih grafitov,

razbite centralne,

neke elektrarne,

kjer sam zdaj živim,

kot nula edina,

kot nula, množina,

razbral bom vse nule,

napisal na trak,

od nule do nule,

začarani trak,

ki sebi enak,

ki riše le kroge,

ki trati uboge,

leteče copate,

grozeče lopate,

zdaj grem v ta svet,

trakove odpet,

poglej spet za mano,

še spet in še spet,

spremenil se svet.

mladi umetnik