V moji domišljiji se razkraja
pesniška podoba.
V zavetju golega vejevja
kriči v prazno.
In padajo jetniške noči,
dolge kot življenje.

Izgubila sem občutek
za svobodo.
Premišljujem, če prideš
spet jutri,
če boš znova sedel
s prekrižanimi nogami
in gledal v ohlajajoče sonce.
To jalovo pričakovanje.
Ob meni je zastaralo.

Z dreves prši.
Počivajoč dež polzi
z obnemoglih listov.
Vračam se iz govorilnice,
s predstavo o
tostranski blaženosti.

Mateja J.Hočevar