Razpadla je ljubezen

nihče do mene ni več nežen,

noči ne morem te prespati,

do konca knjige ne prebrati.

Dež moči veje vsem drevesom,

ne odneha, ne pojenja,

dolgo v noč mi tiho šepeta,

edini me ljubiti zna.

Oh, ko zdaj bi zunaj stal,

dež bi grehov me opral.

Z mokroto koža mi bledi,

postajam srečen, brez skrbi.

Gledam, ko ljudje hitijo,

zakaj pred kapljami bežijo?

Počasi bi lahko hodili,

se zmočili, odrešili.

daris đufarović