Slišim krik,

je to malo dete,

je to krik,

ki ga ni,

dete hladno.

Vidim zgoraj,

v mali staji,

tisto dete,

zobki mali,

krik kot dete,

vse črno,

spava dete majceno.

Ni mi jasno,

kje je dete,

v zibeljki,

v sporočilu,

njega zobki,

majhne očke,

ki jih ni,

detece sladko.

Postelja se vrti,

detece kriči,

s hitrim tempom vstane,

in napravi sledi,

nič ni jasno,

ni sledi, 

sredi noči.

Ko pa jutro se zbudi,

detece odpre oči,

nič ni jasno,

krokar detecu izkljuval je oči,

detece ne kriči,

igra se v svoji mali zibelki,

ki ne obstaja,

v tej pesmici.

Dete še jokalo bi,

še bi se igralo,

z miškami,

s podgano,

z inkarnacijo,

in mojo dolgo rano,

nič mi jasno ni.

Detece prihaja,

in nato odhaja,

proti meni,

strah razsaja,

so stopinje,

malo dete,

mi ukradlo vse tablete,

vse tabletke moja žrtev,

ta otrok sedaj je mrtev,

gledam tja,

tja v kosti,

dete malo tam leži,

nič mi jasno ni.

Dete moje sladko spi,

v svoji lepi pižamici,

v svoji topli zibelki,

v sobici,

ki sploh je ni,

v božjastnosti kriči,

meni pa nič jasno ni,

luč zapri, nazaj zaspi,

v pesmici,

ki sploh je ni.

mladi umetnik