Integrali samote
Ko vzvalovijo ciprese
se dotikaš
koplješ
po generacijah
v sebi
ljudje s prešitimi usti
zgrbljenimi hrbti
stegujejo roke
skozi tvojo kožo
ničevost te ljubi
v mraku
preko tvojega telesa
silijo korenine
nebo je plitko
ko padajo skale
na dno
tvojega spomina.
Nekako kot metafora za ljudi brez glasu in posledično brez moči.
To že razumem. :) Samo končni zlog si pri besedi izpustil.
Joj, sem zdaj opazil, moja napaka, sem popravil.
Baladna pesem, ki se izvija iz šumenja cipres. Smrt, ki raste v nas, in predniki, ki nas nanjo pripravljajo.
Mi je všeč, da skale spomina lahko pomenijo obteženost, lahko pa so tudi oporniki, da ne pobegnemo prehitro v plitvino neba.
Čestitke,
H
Oh, kako si čudovito napisala,hvala Helena. Vse dobro, Tom
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tom Veber
- 20. 04. 2020 ob 17:54
- Prebrano 707 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 158.15
- Število ocen: 8