Integrali samote

Ko vzvalovijo ciprese

se dotikaš

koplješ

po generacijah

v sebi

ljudje s prešitimi usti

zgrbljenimi hrbti

stegujejo roke

skozi tvojo kožo

ničevost te ljubi

v mraku

preko tvojega telesa

silijo korenine

nebo je plitko

ko padajo skale

na dno

tvojega spomina.

Tom Veber

branka

Poslano:
21. 04. 2020 ob 07:47

lepo pises Tom

lpb

Zastavica

Tom Veber

Poslano:
21. 04. 2020 ob 14:35

Hvala, vse dobro. 

Zastavica

Helena Zemljič (MalaSenca)

urednica

Poslano:
25. 04. 2020 ob 16:07

"ljudje s prešitiMI usti"?

Zastavica

Tom Veber

Poslano:
25. 04. 2020 ob 22:03

Nekako kot metafora za ljudi brez glasu in posledično brez moči.

Zastavica

Helena Zemljič (MalaSenca)

urednica

Poslano:
25. 04. 2020 ob 23:25

To že razumem. :) Samo končni zlog si pri besedi izpustil. 

Zastavica

Tom Veber

Poslano:
26. 04. 2020 ob 04:49

Joj, sem zdaj opazil, moja napaka, sem popravil.

Zastavica

Helena Zemljič (MalaSenca)

urednica

Poslano:
26. 04. 2020 ob 11:27

Baladna pesem, ki se izvija iz šumenja cipres. Smrt, ki raste v nas, in predniki, ki nas nanjo pripravljajo.

Mi je všeč, da skale spomina lahko pomenijo obteženost, lahko pa so tudi oporniki, da ne pobegnemo prehitro v plitvino neba.


Čestitke, 

H

Zastavica

Tom Veber

Poslano:
26. 04. 2020 ob 15:08

Oh, kako si čudovito napisala,hvala Helena. Vse dobro, Tom

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Tom Veber
Napisal/a: Tom Veber

Pesmi

  • 20. 04. 2020 ob 17:54
  • Prebrano 389 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 158.15
  • Število ocen: 8

Zastavica