Nekoč se razveže jezik,

odpnejo se trakovi,

razvozlja se pentlja,

sedim na mizi,

med olupljenimi pomarančami!

Nekdo skriva svojih 100 želja,

svojih 50 smešnih,

svojih 50 butastih,

zablokira strto lobanjo.

Nekdo ugleda srnjačka,

s pradavnine,

z rogovi,

košatim repkom,

ostanki kultivacije med čekani,

pod nivojem mize.

Nakdo,

spet si je izmislil vse,

vse je v podatkih,

med dokimenti,

a le ena srnica,

ena žrtev,

eno namizje,

ena mizica "pogrni se".

Na nek odpoklic,

v stanju izdaje,

neke,

nekaterih klicev skozi zobovje,

nekdo je bel,

drugi ima moč,

za drobnico,

za kislino na namizju.

Težko je,

da bi govoril,

ujet v vajeti,

privezan na drog,

v svoji nemumni slačipunci,

me edpelje med neslišne,

na neslišano namizje.

Groza,

k reki,

k neki reki,

k veseli zgodbi,

prelepi palici,

zaspanemu norčku,

za prazen koš ilovice,

na mizi pa pikantno zelje,

in namizje.

Nekdo je znorel,

hvala mu in čast,

vzel mi je prošnjo,

jo vtaknil v mošnjo,

jo fuknil v krošnjo,

starega drevesa,

svojega telesa,

na mizici.

Namizje izčrpano,

izvirni zakon,

izvirni glas,

izvirni prostor na ulici 200. maja,

mizica, pogrni se.

Na obali sužnjev,

nekih nebolečih bičev,

neke ničkaj sladke vode,

zanemarjene posode z vodo,

šum na 2. nožnem palcu,

miza,

miza,

mizica.

Prosil sem,

zdaj sem dobil,

hladno je pogrizeno,

nekaj pa je le ostalo,

na namizju, 

v moji koži,

kjer se nekaj, nekaj sproži.

Daj mi časa za škandale,

da si snamem zdaj sandale,

da razvežem tesen pas,

da zaderem se na glas,

a na mizi samo ti,

drugi, tretji so že šli.

Nekdo je ponovil vajo,

se zapičil,

se uničil,

absorbiral,

uriniral,

pa zamahnil z dlanjo,

butnilo je pred nočjo,

mizica.

Nekaj časa bo,

nekdo rabil, da te bo povabil,

ta nekdo in ti na mizi,

peljeta se čust na "izi",

v neki stari frišni sobi,

z lepim črnim bumerangom,

bum, bum, bum,

pa še trikrat med zobe,

s pinceto med nosnice,

z levo roko na namizje,

kjer sem zdaj,

ko ni veselja.

Nekaj slamic,

nekaj 3,

na pogrnjeni mizici,

kjer nekdo mi pije kri,

upaj,

da osnutek se izgubi,

na ograji,

na vrtiču,

nekaj, nič, nekdo, nihče,

v brezbrižju, nehote.

Dolgo bi lahko še tvezil,

neresnico za jetnika,

ki popljuvam ga po glavi,

ga udriham po kosteh,

na oblast,

na njegov greh,

v brezbrižju samnolence,

med koruzo korenito,

med opazko na straneh,

s pinceto,

z dolgo sondo,

s staro dobro staro šaro,

ki se vse ji bo smejalo,

skrito v njeni sobici,

kjer po plesni ful smrdi,

bože mili,

kje si zdaj,

naj počakam 1. maj?

Dva sužnja brez moči,

nekaj carjev,

otopelost,

zakrnelost na desktopu,

jutri pa ga več ne bo,

jutri.... 

mladi umetnik