Rumena

Za deblom skrit

brusim svoja rezila.

Tvoja rumena ruta

diši po laseh in dimu.

Vse je zaustavljeno na žvižg

in zavijanje vetra.

Ogrnjen v rumeni vonj

se kačasto plazim

čez podrto preperelost.

Bleda slana hladi

izvrženo rodno seme

v odprti golt. Rdeče žrelo.

Mahovita melodija mi krade

temen kos srca.

Hlipanje v ritmu.

Lahen je gozd,

ki ga čuvajo angeli.

 

Vseobsegajoča Lakota je trša od gomile.

V listju šepetam korakom,

ko grem nad zver,

ki pozna vsa moja votla imena.

Janez Virant

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
18. 04. 2020 ob 15:35
Spremenjeno:
18. 04. 2020 ob 13:35

uh, tole pesem lahko berem tudi tako, da začutim rahlo grozo ... Bi se morala bati, če bi bila ženska v rumeni ruti?

Se lahko zver, ki zabriše votla imena, ubrani Lakote?


Ko vržeš pesem med bralce, ni več tvoja, saj pesnik to mora vedeti ... Zato mi ne zameri samosvoje interpretacije. Večplastnost pesmi je zmeraj opravičilo in poligon tako za sprejemalca in tistega, ki daje ...

 LP, Liija

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 07. 2020 ob 07:57
Spremenjeno:
16. 07. 2020 ob 05:57

Čestitke k izboru pesmi za pesem pomladi 2020 z utemeljitvijo uredništva:

Pesem je napisana kot zemljevid potovanja po notranjih pokrajinah, ki jih napolnjuje specifična atmosfera. Slednja učinkuje kot povabilo, ki pa ni izrečeno lahkotno, marveč kot izziv: nekakšen poziv lirskemu subjektu, naj se junaško spusti v te negotove, napete prostore. Tako kot Lorcova zelena je tudi pesnikova rumena, tj. simbol, ki ga v pesmi uporablja, stvar domene eteričnega in jo odločilno zaznamujeta dve okoliščini: ljubezen in nevarnost. Subjekt brusi svoja rezila -- slišati je le napetost v zraku -- in "ogrnjen v rumeni vonj" (nekaj, kar ponuja moč, zavetje?) se spusti v preperelost, hlad ter druga pomanjkanja in preizkušnje. Vse te šibkosti, ki jih prebudi junakovo gazenje in s katerimi se je potrebno soočiti, izvirajo iz pra-pomanjkanja ali pra-odsotnosti; iz kraja ali stanja, ki ga pesnik imenuje Lakota. Primerja jo z zverjo, nad katero plane lirski junak. Pa vendar se zdi, da je edini način, kako se z Lakoto spopasti, ta, da se junak sooči z vsemi "zvermi", ki iz nje izhajajo. Da prehodi mučno pot skozi gozdove hladu, mahu in pepela, in si tako povrne svoja imena; tista, ki niso votla, pač pa so polna. Zdi se, da je Lakota v pesmi prispodoba za večna hrepenenja in skrivnosti, ki človeka ženejo v življenje, odkrivati svoje izgubljene dele -- še neznana imena. Rumena pa se kaže kot junakova najintimnejša, najnotrišnja substanca -- njegova duša? --, ki mu na tej poti daje identiteto, moč, vero in pogum. (Luka B)

Zastavica

Konj trave žre

Poslano:
20. 10. 2020 ob 12:19

CITRINAS



odlično.

Zastavica

Janez Virant

Poslano:
20. 10. 2020 ob 15:56

Hvala

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Janez Virant
Napisal/a: Janez Virant

Pesmi

  • 16. 04. 2020 ob 20:35
  • Prebrano 351 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 100.7
  • Število ocen: 4

Zastavica