uh, tole pesem lahko berem tudi tako, da začutim rahlo grozo ... Bi se morala bati, če bi bila ženska v rumeni ruti?

Se lahko zver, ki zabriše votla imena, ubrani Lakote?

Ko vržeš pesem med bralce, ni več tvoja, saj pesnik to mora vedeti ... Zato mi ne zameri samosvoje interpretacije. Večplastnost pesmi je zmeraj opravičilo in poligon tako za sprejemalca in tistega, ki daje ...

 LP, Liija

Čestitke k izboru pesmi za pesem pomladi 2020 z utemeljitvijo uredništva:

Pesem je napisana kot zemljevid potovanja po notranjih pokrajinah, ki jih napolnjuje specifična atmosfera. Slednja učinkuje kot povabilo, ki pa ni izrečeno lahkotno, marveč kot izziv: nekakšen poziv lirskemu subjektu, naj se junaško spusti v te negotove, napete prostore. Tako kot Lorcova zelena je tudi pesnikova rumena, tj. simbol, ki ga v pesmi uporablja, stvar domene eteričnega in jo odločilno zaznamujeta dve okoliščini: ljubezen in nevarnost. Subjekt brusi svoja rezila -- slišati je le napetost v zraku -- in "ogrnjen v rumeni vonj" (nekaj, kar ponuja moč, zavetje?) se spusti v preperelost, hlad ter druga pomanjkanja in preizkušnje. Vse te šibkosti, ki jih prebudi junakovo gazenje in s katerimi se je potrebno soočiti, izvirajo iz pra-pomanjkanja ali pra-odsotnosti; iz kraja ali stanja, ki ga pesnik imenuje Lakota. Primerja jo z zverjo, nad katero plane lirski junak. Pa vendar se zdi, da je edini način, kako se z Lakoto spopasti, ta, da se junak sooči z vsemi "zvermi", ki iz nje izhajajo. Da prehodi mučno pot skozi gozdove hladu, mahu in pepela, in si tako povrne svoja imena; tista, ki niso votla, pač pa so polna. Zdi se, da je Lakota v pesmi prispodoba za večna hrepenenja in skrivnosti, ki človeka ženejo v življenje, odkrivati svoje izgubljene dele -- še neznana imena. Rumena pa se kaže kot junakova najintimnejša, najnotrišnja substanca -- njegova duša? --, ki mu na tej poti daje identiteto, moč, vero in pogum. (Luka B)

CITRINAS

odlično.

Hvala