Kaj bi brez žalosti delala sreča?
Bi sonce brez dežja zgubilo pomen?
Obilo svobode postane nam ječa,
znotraj gorimo, a mirni navzven.
Ko iščemo sebe se v zvezde zazremo,
netimo vojne, da vladal bi mir.
Kar naprej padamo, da lahko uspemo,
ob koncu poti se razkrije izvir.
Vzemimo čaše, nazdravimo smrti!
Sprejmimo kaos, da v redu bo vse.
Zaprimo oči v lepoto zazrti,
naj ironija srce nam odpre.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Oaza Misli
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!