Zaspal si
odet v temo, zalit z nočjo.
Sedim poleg postelje
in občudujem
utrujeno glavo angela na blazini:
nepremičnost trepalnic
črnih kot noč,
voljno črto ustnic
usločeno v blag nasmeh,
trzanje vek v neznanih sanjah,
drobno premikanje
resic posteljnega pregrinjala,
ki nakazuje tvoje plitvo
dihanje.
Okamenel v snu,
z bledimi rožami na licih.
Tak si ostal
v mojem spominu.
Kajti – trepalnic ni več,
ostal je le prah
in vonjave podobe;
rožnata barva lic
je zbledela v nežno občutje bližine.
Postelja tvoja je globlje,
trdna in nepremično vsajena.
Ni resic,
samo dreves korenine, zemlja
in tenka nit,
ki naju povezuje za vedno.