Čas je bil,

in bil je čas za rdeče jagode,

mesnate in sladke,

tiste divje jagode na jagodnem polju,

treh ljudi,

ki so odšli na jagode,

z lakotnimi očmi,

z sestradanimi rokami,

v jagodni omami,

a ta,

ogabna je bila,

kisla, grenka, slana,

zato so šli,

jagode podivjane so ostale,

jim v slovo mahale,

šli so v divjino,

mimo ograje bodeče,

zverina, pena ji iz gobca teče,

rdeč napis,

da ni prehoda več,

a trije šli so naprej,

pogleda jih bel kip in se nasmeje,

skozi veje neka tabla kamnita,

gor latinsko nekaj in tam skrita,

skrita najhna toten kamra,

nekaj se zasliši,

zvon, kitara, lajež te zverine,

a le tihe besede,

to je toten kamra,

prazna, prazna, najpraznejša,

glej besede tri,

oni trije so odšli,

kamra smrtna pa je stala,

v slovo jim ni mahala,

saj je znala,

da so šli,

mimo ograje,

več je ni,

mimo volka,

ja, bile so le še kosti,

trije lačni so bili,

kip jih gledal nič več ni,

jagode,

tam so bili,

podivjani, zrajcani,

vsedli so se na opeko,

a problem ni v opeki,

bil je nek drug problem,

bil je nek velik edem,

pod debelo, tanko kožo,

in besede skupaj z rožo,

te besede s spodbudo,

malo še obtoževanja,

tarnanja in teh besed,

ki nekoč jih več ne bo,

šle bodo v kamrico,

v toten kamro,

čisto prazno,

letnica ne bo pisala,

Tanja več se ne smehljala,

Viktor bo poslednjič jokal,

nekaj dolgih uric jokal,

a v joku ni problema,

pač,

v tistega edema,

ki preraste vse te grehe,

zlakotnela rdeča lica,

mastne roke,

zapuščene,

jagode zadebeljene,

divje jagode potresov,

kost trohnobe ter slovesov,

jagode imejmo radi,

grenke so po vsej navadi,

toten kamra se izprazni,

ko pobegnejo priazni,

oni trije.

mladi umetnik