Si samo ženska, 

ki si izgubila moškega

v istem hipu, ko si ga ugledala. 

Bolj ko se zapletaš njim, 

se potihoma bojiš, 

da je predobro, da bilo bi res - 

prav imaš. Si že na tleh. 

Jemlješ in lastiš si njega, 

ki žível v mojem je objemu,

se gradil, ustvarjal, 

z menoj je čutil, 

ko letela sva visoko, nizko, 

drzno, blisko.

Žal mi tvoje je usode, 

a ne odrešim ga podobe. 

Moj obraz in stas, beseda, 

večno bo v njem živela. 

Požgala sem nebo, oblake. 

Meni, draga, ni enake. 

Ko s tabo v postelji leži, 

ne sprašuj, zakaj molči, 

zakaj obrne se v stran, 

ko noč se prelevi v dan. 

Petdeset je zvezd med nama, 

je ljubezen ena sama.

TanjaT