Pusti,

pusti sonce ubogo,

pusti ga,

naj sveti v prazno,

med planete,

med nevidne silhuete,

zadete,

prevarane,

pusti sonce!

Pravili so,

naj se ga pusti,

vsaj leto,

ali dve,

potem pa naj pospravi ter gre,

pusti ga!

Sonce,

v meni vibracija,

naj grem,

odidem preko nje,

naj pustim oblake dima s pogorišča,

pustim naj dežek,

sonce in kislina,

pustim vse žito,

vse, ki skrito,

vsa strašila,

tovornjake,

vse,

vse bo nekoč spet stalo,

me gledalo,

se mi smejalo, 

a pustilo me,

saj sonce sem,

pusti ga!

Pod soncem sem,

po koži so mehurji,

se tresem tam na soncu,

tista gora,

na soncu daleč,

kjer ljubit me mora,

a vse je v mojem skritem soncu,

pusti ga!

Rekli so,

pustimo ga,

naj rase,

naj počiva,

naj se poigrava z vetrom,

mi pa proč od njega,

saj mu v glavi nekaj bega, 

pustimo ga.

Pustil sem vse,

vse hlape, pline, ves hlapljivi dim,

a v meni zapuščeno sonce zaigralo,

in tam neko bitje mi namig je dalo,

pa ne,

da ga spustim,

kot sonce,

pusti ga.

Pustil sem ga,

star je bil in ves vsiljiv,

stopil sem do njega,

razcapan je bil in gledal tjavendan,

naj ga vprašam,

naj namignem mu,

naj sonce me pusti,

bolno,

a ta spregovori z menoj srčno,

beseda v drobovje mi pronica,

naj jo pustim,

naj z vetrom govorim,

pusti ga.

Pustil sem,

odšel sem daleč stran,

on pa še vedno stal je,

danes tam stoji,

stoji kot čas,

ta čas,

ki teče kakor kri,

pusti jo,

naj teče,

saj druge nima sreče.

On pa še tam stoji,

še vedno čaka,

da se mu zasmejem,

ga zazibljem v neki ritual,

ki je nekoč bil sonce,

ki je meni dal.

Nisem ga pustil,

orkan in gromsko strelo,

pogledal sem ga,

nisem videl,

nisem vedel,

on pa je govoril nekam v noč,

v tisto noč,

ko bil sem sam na poti,

v sonce,

v aparatu pustil sem......

Sonce sem na koncu le spoznal,

to sonce,

pod katerim se topi,

pod katerim koža se izsuši,

pod katerim umirajo kamele,

pod katerim jokajoče strele.....

Sonce pa pogleda me v oči,

saj minilo od takrat je mnogo dni,

sonce pa,

le kaj mi soce reče,

reče nekaj,

kar strašno zapeče,

sonce reče,

Pojdi zdaj, saj si še mlad! Pojdi, saj nekdo ima te rad!

Danes sen na soncu,

zebe me,

nihče me ne mara,

a lepo mi je,

sonca nimam,

a imam svetlobo,

v temi iščem to podobo.

mladi umetnik